
Uprizoritev Maje Delak (po besedilu Jordana Tannahilla) se snuje kot gibalna kompozicija, oda življenju, arhiv bežnih trenutkov, ki se razvija kot lirični popis banalnega in vsakdanjega, kjer je vsaka podrobnost prežeta s tihim pomenom, spominom in neizrekljivo lepoto vsakdana.