O predstavi
“Dogodivščina se lahko začne kot čista nerodnost.“ Joseph Campbell
Iskati - ali da si nekaj izgubil, ali pa da nečesa še nisi našel.
V času polnem hrupa, zasičenosti in hitrosti - hitrosti početja, hitrosti informacij, razmišljanja, čutenja in dojemanja.
Iskati. Del svoje lastne, a hkrati univerzalne biti.
Bivati in biti. In kam sploh iti?
Iskanja, kot del potovanja. Poslušanje in slišanje. Soočenje. V samoti, tišini in praznini.
Joseph Campbell, ameriški proučevalec ter komparativist svetovnih mitov in religij ter utemeljitelj pojma monomita, v jeziku arhetipov črta vzorec junakove poti. To pot lahko razumemo kot simbolno, notranje psihološko potovanje, ki zadeva vsakogar od nas. »Junak se odpravi iz vsakdanjega sveta na področje nadnaravnih čudes, kjer srečuje pravljične sile in izbojuje odločilno zmago, nato pa se iz skrivnostne dogodivščine vrne v običajno življenje.«
Pomemben je klic k dogodivščini, ta se pojavi, ko je znano življenjsko obzorje preseženo, ko stare zamisli, ideali in čustveni vzorci ne ustrezajo več. Campbell poudarja trenutek ločitve oziroma odhoda, kot začetka potovanja. Kot začetka iskanja poti.
Začetnih pet faz junaka pošlje na pot iskanja in premagovanja lastnih ovir in preprek: Klic k dogodivščini (morda na prvi pogled deluje kot naključje, nerodnost, pogosto se pojavi glasnik, ki junaka povabi na pot), Zavrnitev klica (junak se na klic ne odzove, kar lahko razumemo kot nemoč, da bi se otresli otroškega ega in njegove sfere čustvenih odnosov in idealov, saj se junak oklepa znanega in ostaja v okviru doma ter se ne sooči s svetom), Nadnaravna moč (če se junak odzove klicu in mu pogumno sledi, spozna, da so vse sile nezavednega na njegovi strani), Prečkanje prvega praga (junak po poti prispe do praga, območja povečane moči, onstran praga ni zaščite; je tema, nevarnost, neznano oziroma nezavedne vsebine, za prestop praga mora junak premagati strah), Kitov trebuh (vstop v sfero preporoda, ki je simbolizirana v podobi kitovega trebuha – prestop praga je na neki način izničenje sebe, simbolna smrt, ki je nujna za nov začetek oziroma junakov preporod).
Začetek, odhajanje...odhod. Po pokrajinah, ki jih slika samota, ki jih slika tišina, ki jih slika praznina. Preko podob, ki prehajajo.
Sodelavci
Koncept: Barbara Kanc
Izvajalci in soustvarjalci: April Veselko / Katja Legin, Barbara Kanc, Samo Kutin (glasba)
Dramaturgija: Katja Legin
Kostumografija: Urška Recer
Scenografija: Ana Marija Kanc
Tehnično vodstvo predstave: Atila Boštjančič
Oblikovanje: Luka Mancini
Izvršni producent: Dare Pejić
Podpora
Produkcija: Emanat
Koprodukcija: Galerija Škuc, Galerija Photon, JSKD
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana
Kritike in medijski odzivi
Izrazito samosvoja je Barbara Kanc v Iskanjih brez naslova, kjer se igra s pomeni do absurda pripeljanih odnosov med predmeti in počasi gibajočimi se telesi v prostoru galerije in s takim pristopom odpira čisto posebno polje raziskovanja, ki mu lahko bodisi očitamo hermetičnost bodisi pozdravimo njegove nenadejane pomenske in nemalokrat humorne učinke.
22.04.2014, Maska, Praznik razlik, Pia Brezavšček
Barbara Kanc, Iskanja brez naslova, atrij Mestnega muzeja Ljubljana
V muzeju je gneča. Občinstvo sedi na dveh straneh prizorišča (vrste se stikajo pod pravim kotom) ... V prostor vstopi medved (nastopajoči v kostumu), prižge televizijo in DVD-predvajalnik, da si lahko skupaj ogledamo posnetek ... Zaigra glasba, od nekod prihaja, indijsko glasbilo, mogoče sitar ... Tam so tudi predmeti: rdeča telovadna žoga, oranžna kanta za gorivo, stol, sekira, električni kabel, oljna svetilka ... Od zadaj kot v počasnem posnetku ali kot premična slika vstopi mlada ženska v sivem puloverju, golih nog, in poskuša nemogoče: pobrati in odnesti vse stvari ... Električni ventilator nežno premika papirnato svetilko ... Medved se vrne z malice, potegne črto s črnim in rumenim opozorilnim trakom, leže in jo gleda ... Zasliši se zvok predmetov, ki padajo po stopnicah. Zbirka predmetov na odru se sesuje s kratkim zamikom ... Ona pobere kanto in videti je, kot bi čez druge predmete zlivala bencin in vse zažgala ... Glasba se prevesi v hrup ... In vse, kar se zgodi vmes ...
Iskanje brez naslova je tankočutno in premišljeno sestavljeno delo. Trije igralci, April Veselko, Barbara Kanc in Sama Kutina, se gibljejo in igrajo vsak v svoji časovnosti; prostor (so)naseljujejo. Lahko bi šlo za otroško igro, sanje, dogodivščino kakorkoli že, delo se odpira za različne asociacije, podobe in močno ter prav posebno pozornost med občinstvom.
Nekako pristanem na vrhu; sedim in gledam s prvega nadstropja atrija. Od tam odkrijem glasbenika, ki sedi za Sitarjem (ali ie sitar?), z rahlim nasmeškom čaka na začetek predstave. Zelo zadovoljna sem s situacijo, počutim se bolj kot obiskovalka in ne toliko kot gledalka, ker mi je dovoljeno, da stvari odkrivam in opažam s svojim tempom. Moja pozornost je okrepljena, vendar ni vodena od enega dogodka do drugega, lahko tava po svoie. Izkušnja je precej edinstvena: ne spomnim se, da bi se mi med predstavo to že kdaj zgodilo.
Izjemno počasno in natančno gibanje Barbare Kanc nekako upočasni proces sprejemanja in s tem omogoči intenzivnejšo percepcijo. Ne interpretiram v celih stavkih, ampak v besedah, zvokih in barvah. Mislim si: JEMATI -ČAS NUJNO... Opazim in resnično cenim, s kakšno skrbjo in pozornostjo ie bilo vse to ustvarjeno, izbrano in položeno v prostor. Ročno izdelana papirnata svetilka, ročno izdelan kostum medveda, plesalkin kostum, glasbenikovi inštrumenti skoraj ni elementa, ki bi se zdel naključen ali običajen ... V tem smislu je izbira prostora za predstavo nadvse zanimiva: nismo v sobi, ampak v avli, velikem odprtem hodniku, v medprostoru. To daje delu zelo relevanten in inteligentno humoren občutek »mimobežnosti«.
22.04.2014, Maska, Skupni kritiški dnevnik, Heicke Broeckerhorr in Marialena Marouda
Iskanje brez naslova je izjemno lepo zaokrožena celota, ki je jasna tako v konceptu kot izvedbi. Tudi obe nastopajoči do svojega materiala pristopita umirjeno, a dovolj premišljeno, da lahko v njem zaznamo njegov namen in potek. Nasprotje med Barbarino počasnostjo in medvedovo nonšalantnostjo pa dodaja pravo mero komičnosti, da se predstava ne jemlje preveč resno in ne zapade v neko pretirano sentimentalnost. K izvrstni celoti pripomore dodelanost vsakega elementa od odnosa med Kančevo in medvedom, ki v nas vzbudi naklonjenost do obeh do celovite uporabe galerijskega prostora in ponuja pravi užitek tako za prisostvovanje kot za reflektiranje.
06.01.2018, Koridor, Barbara Kanc: Iskanje brez naslova, Maša Radi
27.10.2014, Delo, Kaj pripravljajo, Barbara Kanc
07.11.2014, Mladina, Parada, B. Kanc: Iskanja brez naslova
20.11.2014, Delo, Brez konca, Mojca Kumerdej
13.02.2015, Dnevnik, Razgibana plesna poslastica, Ana Schnabl
20.02.2015, Mestni muzej Ljubljana, B. Kanc: Iskanja brez naslova
13.02.2015, Dnevnik, Razgibana plesna poslastica, Ana Schnabl
05.02.2015, STA, Letošnja Gibanica v znamenju afirmacije sodobnega plesa
08.02.2015, Parada plesa, Daliborka Podboj, Gibanica Ante Portas
21.02.2015, STA, Med dobitniki nagrad Ksenije Hribar Andreja Rauch Podrzavnik in Jurij Konjar
22.02.2015, STA, Najboljša predstava na 7. Gibanici tako po mnenju žirije kot občinstva Okus tišine vedno odmeva
23.02.2015, Večer, Nagrada Ksenije Hribar Mateji Bučar
22.04.2016, Maska, Skupni kritiški dnevnik, Heike Brickerhoff, Marialena Marouda
22.04.2016, Maska, Praznik razlik, Pia Brezavšček
Pretekli dogodki
- , ŠKUC, Ljubljana, SI
- , GT22, Maribor, SI
- , Gibanica, Mestni muzej, Ljubljana, SI
- , Galerija Photon, Ljubljana, SI
- , Galerija Photon, Ljubljana, SI
- , ŠKUC, Ljubljana, SI
- , ŠKUC, Ljubljana, SI
- , ŠKUC, Ljubljana, SI
- , ŠKUC, Ljubljana, SI
- , ŠKUC, Ljubljana, SI (odpade/cancelled)