Med občinstvom in občestvom ‒ ljudska pesem na sodobnem odru

Opis

... ta knjiga so glasovi nekaterih v polju mnogih ...

Vsako obdobje se srečuje s svojim predhodnim obdobjem. Išče korenine, iz katerih izhaja, in gleda v prihodnost, v kaj se bo razraslo. Tako se umetniška gibanja srečujejo s predhodnjimi; raziskujejo in analizirajo, kaj je privedlo do njih, kako so bila  zasajena, na neki način že oblikovana iz svoje preteklosti. Tako ljudska pesem v vsakem obdobju doživi svojo sodobno različico, ki se hrani iz preteklega in oblikuje prihodnje. Je kot živa preteklost, ki nam pripoveduje o nas samih, o načinih našega bivanja in izražanja. Ne živi v knjigah. A kljub temu je pomembno, da se o njej piše in razmišlja. Na različne načine. Na mnoštvo načinov. Nekatere od njih smo poskušali zajeti v pričujoči knjigi. (Irena Tomažin)

Irena Tomažin je naredila šest avtorskih projektov: Hitchockove metamorfoze (2001) v sodelovanju z Mitjem Reichenbergom, Kaprica (2005), (S)pozaba kaprice (2006), Kot kaplja dežja v usta molka (2008), Splet okoliščin (2010) v sodelovanju z Josephine Evrard, in Okus tišine vedno odmeva (2012). Več let redno vodi »glasne« delavnice za ozaveščanje in odpiranje glasu. 
Z gledališčem se je začela ukvarjati na bežigrajski gimnaziji, kjer je delovala v skupini IHT pod mentorstvom Tomaža Štrucla. Ob koncu srednje šole je začela plesati v Studiu Intakt in izpopolnjevala svoje plesno izobraževanje v Plesnem teatru Ljubljana, v izobraževalnih programih Laboratorij, Agon in Emanat kot tudi po številnih delavnicah v Sloveniji in v tujini. Leta 2004 je bila štipendistka Danceweba na Dunaju, leta 2007 pa izbrana v program izobraževanja Atelier Grotowski Institut. Za svoje delo Kaprica in (S)pozaba kaprice je leta 2006 prejela nagrado Liberalne akademije zlata ptica. 
Delo z glasom znotraj sodobnih uprizoritvenih praks, koncerti, improvizirana glasba ter delavnice z glasom so rdeča nit njenega dela.

V sodelovanju z:

Katarina Juvančič je kulturna antropologinja, etnologinja, sociologinja kulture, glasbena publicistka in kantavtorica. V vseh omenjenih vlogah se tako ali drugače dotika vprašanj o ljudski glasbi tukaj in zdaj. Srčika njenega raziskovalnega zanimanja so uspavanke in sodobni konteksti ljudske glasbe (folk revivali, festivali), ki jih je proučevala v Sloveniji ter na Škotskem. Svoje raziskovalno delo in dognanja je predstavljala od Havajev, Kalifornije, Orknijskih ter Šetlandskih otokov do Sarajeva in Ljubljane. Glasbene kritike objavlja v domačih in tujih glasbenih revijah. V zadnjih letih se posebno uveljavlja tudi kot kantavtorica, ki upesnjuje bogat izpovedni svet ženskih sentimentov ter gradi most med sodobnimi smernicami in arhaičnimi ljudskimi načini pesnjenja in čutnosti. Njen prvenec Selivke (Stray Cat Tunes, 2012), ki ga je posnela s kitaristom in producentom Dejanom Lapanjo, je bil tako v Sloveniji kot drugje po Evropi sprejet zelo odobravajoče.

Natalka Polovinka je igralka, pevka, po-ustvarjalka ljudskih pesmi ter pedagoginja. Predana izročilu je veliko prispevala k prepoznavnosti in prisotnosti tradicionalnega petja znotraj kulturnih in umetniških krogov tako v Ukrajini kot v tujini. 
V Ukrajini je ustanovila šolo tradicionalnega petja Maisternia Pisni in soustanovila istoimenski umetniški center z režiserjem Sergejem Kovalevičem. Je avtorica številnih glasbenih in gledališčnih projektov, kot so They are coming, Homo Ludens, The Well, Irmos, Sobor, Flower-fiancée, The message of Summer, After Christmas in Wedding, poleg tega pa je tudi avtorica samosvoje metodologije dela z glasom. Vokalne seminarje in delavnice petja je imela na Univerzi Columbia (ZDA), Univerzi v Walesu (Velika Britanija) in v mednarodnem centru Jerzyja Grotowskega na Poljskem. S tem centrom tudi redno sodeluje, kot tudi z Academy of Guardians (Moskva), ukrajinskima državnima moškima zboroma Dudarik iz Lviva in M. Revuckija iz Kijeva. Njeno delo je bilo nagrajeno na številnih mednarodnih glasbenih in gledaliških festivalih. Je tudi prejemnica najvišje ukrajinske nagrade za umetniške dosežke Tarasa Ševčenka. V Lvivu je leta 2010 ustanovila umetniški center Word and voice.

Svetlana Spajić nastopa in uči tradicionalne srbske in balkanske pesmi že od leta 1993. Za krajša in daljša obdobja obiskuje vasi in se poučuje o ustni tradiciji in kulturi med vaškimi pevci. Njeno osrednje zanimanje so starodavne tradicije, ki se prenašajo samo ustno; netempirano a capella petje srbske tradicionalne pesmi in petje z območja Balkana ter njegove edinstvene vokalne tehnike, okraševanje, jezik, funkcije in pomeni. 
Učila se je pri najboljših lokalnih vaških pevcih; pela je tudi z nekaterimi velikimi svetovnimi imeni tradicionalnega petja, kot so Hronis Aidonidis, Domna Samiou, Yanka Rupkina, Bokan Stankovic, ter sodelovala z umetniki, kot so Marina Abramović, Robert Wilson, Antony Hegarty, William Basinski, Sainkho Namtchylak, Boris Kovač, Stella Chiweshe, Balkan Beat Box ... 
Svetlana Spajić je med drugim predstavila svoje delo v Concertgebouw Amsterdam, Wiener Konzerthaus, MoMA (New York), MOCA (Los Angeles), Teatro Real (Madrid), Jad Vashem Institut (Jeruzalem), Grotowski Institute (Vroclav), Warsaw Radio, WOMAD ‒ Radio BBC3 stage, WOMEX 2010 in še kje. Od leta 2010 sodeluje v vizionarski operi The Life and Death of Marina Abramovi režiserja Boba Wilsona kot skladateljica, ustvarjalka besedil in nastopajoča. Leta 2013 je sodelovala tudi z akademijo ARIA (The Academy for Early and Baroque Music) iz francoskega Nantesa.

Ljoba Jenče je ponesla slovenske ljudske pesmi daleč po svetu, vse od Kanade do Tajske, od Argentine do Himalaje, po vsej Evropi. Dostojanstveno nosi izročilo svojega naroda s spoštovanjem do vseh rodov, ki so bili pred nami in so preživeli velike preizkušnje zgodovine. Ljoba kot svobodna umetnica od leta 1988 poje slovenske ljudske pesmi celotnega etničnega ozemlja, zbira na Notranjskem in na Banjški planoti in raziskuje človeški glas. Glas, ki živi zunaj notnega zapisa, v globini duše, v širjavi misli, valovanju občutkov, toplini srca sveta. Ki se prenaša iz roda v rod in se ga ne da ujeti na papir. Ki prihaja k nam iz prihodnosti. Je zavit v poljube usod narečij in trpljenja ter radosti ljudi. Počaščena je bila, ko je zapela ob obisku njegove svetosti dalajlame in s tibetanskimi menihi ustvarila ploščo Lepote modrosti. Izdala je veliko plošč, knjig, pela v OZN v New Yorku, na Unescu v Parizu, najraje pa pri otrocih doma ob Cerkniškem jezeru ali po svetu. Paziti je treba na otroke in jim dati ljubezen in občutljivost do vseh kraljestev. Mineralnega, rastlinskega, živalskega, človeškega, božanskega, in to v domačem, maternem in knjižnem jeziku. To smo jim dolžni dati. Za dolgovečnost slovenskega naroda in planeta Zemlja. Da enakovredno prispevamo v zakladnico človeštva.

Bogdana Herman je nepogrešljiva umetnica, ki na sodoben način razpira in obuja obraze ljudskih pesmi. Že več kot tri desetletja je in ostaja prvi glas sodobne slovenske ljudske muzike. V nasprotju z mnogo njenimi sodobniki, ki so se v turbulentnih 60. letih 20. stoletja uglasili z avantgardnim umetniškim gibanjem in odcveteli v sfero udobne kultnosti, Bogdana še danes prestavlja meje in začrtuje nove smernice ljudski glasbi. Balade, ki jih je prepevala v triu Terlep ter kasneje kot solistična izvajalka in poustvarjalka, so v novem tisočletju popularizirale tudi mlajše generacije novoljudskih muzičistov in postale nepogrešljiv del njihovega repertoarja. Bogdanin gibki, kristalni glas, ki smo ga vajeni poslušati v solističnih interpretacijah, pa se je v zadnjih letih pobratil s tako raznoliko pahljačo zvokov, kot so cimbale Andija Sobočana, harmonika Jureta Torija, kitara Tomaža Pengova in digitalni impulzi računalnika Boruta Savskega. V vseh konstelacijah zveni enako prepričljivo, subtilno, doživeto in sveže. Njene ljudskopesemske celice so namreč živ organizem, ki s prerojevanjem materiala in stilskimi levitvami nikoli ni imel posebnih težav, prej nasprotno. (Predstavitveni tekst spisala Katarina Juvančič.)

Boštjan Narat je filozof, glasbenik, kantavtor, avtor in izvajalec scenske glasbe. S skupino Katalena, ki jo je ustanovil leta 2001, je v desetih letih izdal pet studijskih albumov. Ploščam (Z)godbe, Babje leto, Kmečka ohcet ali tretji prispevek k slovenski blaznosti ter Cvik cvak! je leta 2011 sledila Noč čarovnic. Leta 2010 je izdal kantavtorski prvenec z naslovom Strah je odveč. Spomladi 2012 je v sodelovanju z Matevžem Kolencem, Polono Janežič, Jeleno Ždrale in Blažem Celarcem posnel in izdal svojo drugo kantavtorsko ploščo z naslovom Konec sveta vedno pride nenapovedano. Kot kantavtor sodeluje tudi z Neco Falk. Kot avtor glasbe za gledališče je med drugim sodeloval z Janezom Janšo, Branetom Potočanom, Edwardom Clugom, Valentino Turcu, Tatjano Peršuh, Tomažem Štruclom, Juretom Novakom in Maretom Bulcem. Piše in objavlja v strokovnih in literarnih revijah, vodi cikel pogovorov Filozofiranje v Varieteju v ljubljanski kavarni Union in je voditelj ter avtor oddaje Panoptikum na RTV Slovenija. Konec leta 2013 je izdal zbirko esejev z naslovom Partíja.

Damir Imamović je novi glas bosansko-hercegovske tradicionalne glasbe, sevdaha, in eden izmed najuspešnejših glasbenikov svoje generacije. Njegovo prizadevanje, da se tradicionalni bosanski glasbi ponovno prizna status umetniške zvrsti, mu je prineslo priznanje tako na domačih kot tujih odrih. Poleg izdaje nekaj CD-jev s svojo skupino Trio i solo je sodeloval tudi v glasbenih projektih drugih priznanih umetnikov, kot so Vlatko Stefanovski, Bojan Zulfikarpašić, Eric Vloeimans, Bachar Khalife, Jadranka Stojaković, in nastopal v prestižnih dvoranah po vsem svetu, med drugim Cemal Resit Rey (Istanbul, Turčija), Pompidou Centre (Pariz, Francija), Kennedy Center (Washington DC, ZDA), Kolarac (Beograd, Srbija), Concertgebouew (Amsterdam, Nizozemska) in drugje.
S svojim raziskovanjem bosansko-hercegovske glasbe, njene tradicije in načina izvedbe, je Imamović nekaj posebnega med poznavalci tega starodavnega poklica, ker iz tega nasledstva izhaja njegov zelo osebni stil petja in igranja kitare. Znanje in izkušnje redno deli z drugimi, predvsem v sklopu programa svojega potujočega laboratorija sevdaha, imenovanega SevdahLab. Do danes je z njim gostoval v Sarajevu (Mediacentar), Beogradu (CzKD), Zagrebu (Booksa), Chicagu (Loyola University, The Old Town School of Folk Music), Amsterdamu (De Balie) in drugje. 

Nakup

Kolofon

Urednice knjige: Saša Rakef, Irena Tomažin, Barbara Hribar
Prevod: Barbara Hribar
Slovenska lektura: Simona Ana Radež
Angleška lektura: Katja Kosi
Urednica zbirke: Maja Delak
Oblikovanje: Maurico Ferlin
Tisk: Collegium Graphicum

Podpora

Založba: Emanat – Prehodi XS, 2014
Finančna podpora: European Cultural Foundation

Kritike in medijski odzivi

01.04.2014, Jana, Svetlana Spajić
07.05.2014, Delo, Ljudska pesem danes: Iskanje stika z večnostjo, Maja Megla
03.06.2014, Radio Študent, Ljudska pesem...zdaj, Sonja Zlobko
15.09.2014, RTV SLO MMC, Oddaja, ki odpira prostor in čas za knjižne strasti, Nika Arhar

Pretekli dogodki

1. 24.03.2014, Cankarjev dom, Ljubljana, SI

SLIKE

DOKUMENTI