Matija Ferlin v svoji novi predstavi Staging a Play: Steklena menažerija ponovno razpira vmesno področje med abstrahiranim plešočim telesom in konvencijami gledališkega jezika.

Kolesje nasičenosti, napram stanja v biti. Poslušanju in slišanju samega sebe.

Kaj če je drugi solo koreografinje Maje Delak. Leta 1995 je s prvencem Manifestacija introverta pričela svojo uspešno koreografsko raziskovanje.

Dogodek tehnoburleska je presek kode in subjektivnosti, nema komedija telesa, ki parodira okorelost socialnih vlog in to počne ob izobilju glasbe, podob in gibanja.

V projektu se Irena Tomažin skozi medij glasu in telesa lotila teme tradicije in izročila ter statusa glasu in podob, ki jih glas kot medij ustnega izročila nosi iz generacije v generacijo.

Eksperimentalni projekt temelji na fizičnem sistemu, ki ga je Matija Ferlin razvijal v svoji predstavi Nastup. Namen novega projekta je poglobiti raziskavo giba in ob tem vključiti originalnost, ki jo vnese že napisana dramska predloga, ko se uprizarja skupaj s specifično raziskavo giba. Princip, ki izziva novost - tako pri piscu kot pri performerju.

Solistična predstava hrvaškega koreografa Matije Ferlina Sad Sam Lucky predstavlja nadaljevanje v seriji predstav Sad Sam. Prva predstava iz serije, Sad Sam Now I Am, je doživela premiero januarja 2004 v Amsterdamu, drugi solo iz serije, Sad Sam Almost 6, pa 2009.

Luči, telesa performerjev, televizijski ekran, stene prostora postanejo projekcijske površine za pogled, želje in misli opazovalca. Sramota je kompleksna, celovita in svobodna odrska uprizoritev. Morda izbrska kakšen spomin, te čisto nalahno postavi pod vprašaj. Ne izziva, le dotakne se te.

V solo predstavi Sad Sam Almost 6 želi Matija Ferlin raziskati otroški um, ki ga ne pogojuje nič, niti lastni obstoj. V procesu odraščanja zavest trči ob družbene norme in omejitve, ki jih občuti kot zatiranje in teror. Vsi fiktivni liki iz otroštva postanejo sovražniki.