O predstavi

Republika prahu

2006 (Na voljo za gostovanja!)


 Republika prahu: foto Teo van Loon

Republika prahu je "one woman show". Začeti v praznem prostoru, ustvarjati sliko za sliko, do njihove popolnosti. Telo je vse bolj opredmeteno, uporabljeno le še kot orodje za zadovoljitev želja. Vse do takrat, ko ostanejo le zametki drgetanja.
Republika prahu je drugi solo osnovan na raziskavi odnosa do telesa, njegovih meja in njegove fleksibilnosti. Igrati se, najprej samo z njegovimi fizičnimi omejitvami, sedaj razširiti proces tudi na njegove čustvene omejitve, ustvarjati subtilna vznikanja seksualnosti.
Urška Vohar

Sodelavci

Ideja in izvedba Urška Vohar
Pomoč pri dramaturgiji Igor Dobričić, Keren Levi
Zasnova odrske svetlobe Ellen Knops

Predstava nastala v produkciji SNDO (The School for New Dance Development)

Kontakt za gostovanja: Sabina Potočki (izvršna producentka Zavoda EMANAT)

Kritike

"...Zato pa je bil toliko bolj zanimiv spremljevalni program, v katerem je nastopilo 6 upov slovenske plesne scene, med katerimi je za pisca tega prispevka čisto odkritje mlada plesalka in koreografinja Urška Vohar (sicer sodelavka Plesne izbe Maribor), ki je s svojim solom Republika prahu ustvarila eno najbolj pogumnih, jasno strukturiranih in vsebinsko profiliranih predstav zadnje dveletke v slovenskem sodobnem plesu. Spregovorila nam je o tem, kako je v resnici vselej pogled tisti, ki prostituira in objektivira telo ter vanj penetrira." ("Spečena tretja Gibanica", Rok Vevar, Večer)

"...je program v veliki meri zaznamovala ustvarjalnost štirih plesalk, ki so ali pa ravno končujejo študij na amsterdamski School for New Dance Development. Ena od plesalk, Urška Vohar, je bila s predstavo Republika prahu povabljena tudi v spremljevalni program Gibanice. Njen plesni solo vzpostavlja pravi čustveni scenarij, katerega rdeča nit je stara slovenska popevka Sonje Gabršček Breskvice. Vanjo avtorica vpne ponavljajoče koreografske fraze, jih spretno nadgradi z vizualnimi elementi lučnega oblikovanja in tleče ženske seksualnosti, ki se stkejo v premišljeno strukturirano in poantirano plesno izjavo... Vse tri plesalke so torej v prostor slovenskega sodobnega plesa vnesle poteze nekonvencionalne svežine in se predstavile kot samozavestne plesalke z izjemno telesno prezenco in plesnimi veščinami, odločno nepopustljivim esprijem ter smislom za razmislek o lastnem doživljanju plesnega telesa. Upajmo, da bodo doma našle mesto za nadaljnje pridobivanje in razvijanje scenskih izkušenj in osebnega razvoja." ("Onkraj giba – dragocene plesne naplavine", Katja Praznik, Dnevnik)

"...Sledila je najkrajša, dvajset minut dolga predstava z naslovom Republika prahu. Gre še za eno od solističnih izvedb, delo Urške Vohar. Akterka na preprost način povzame delo umetnika, ki svojo inspiracijo išče v že obstoječem izdelku, ga interpretira v skladu s svojo domišljijo in umesti v lastno pozicijo do sveta. Ob pomoči starega projektorja se na steni rišejo sence bolj ali manj na tleh plesočega akterkinega telesa, ki si za ozadje izbere besede, ki govorijo o zorenju breskvic." ("V nadaljevanju gibalne poslastice", Radio Študent Ljubljana

...Pravzaprav je šele spremljevalni program festivala prinesel poskuse preboja ustaljenih vzorcev in iskanja novih podob telesa. V tem kontekstu sta bili v ospredju predstavi dveh plesalk, Leje Jurišić in Urške Vohar: prva raziskuje, kaj je v telesu živalskega ali pošastnega, druga, kaj je sploh ženskega v telesu. ...Njena prezenca ni prezenca plesalke, pač pa dekleta. Skozi stalen nemir, v katerega se vpisujejo plesni gibi in navadna dejanja na enakovredni bazi, ter s stalnim beganjem oči po publiki vzpostavi atmosfero nemira, ki se giblje nekje med tesnobo, živčnostjo in erotiko... .Predstava Urške Vohar je jasna v svojem razgrinjanju družbenega spola, in to razgrinjanje je vsebovano v njeni strukturi. Ta je odprta in deluje kot površina, ki gledalcem omogoča, da opazujemo drugo površino – površino družbenega spola." ("Pošasti in breskvice", Samo Gosarič, Maska)

Lahkotno, zabavno in resnično… Plesni solo Urške Vohar Republika prahu smeši odnos do ženskega telesa kot pornografskega objekta. Strukturno predstava postopno gradi na fragmentih popevke, svetlobe in sugeriranju podob, ki se na koncu sestavijo v en sam pompozen prizor. Z ujemanjem posameznih elementov, se postopno razkrivajo delčki sporočila, ki jih zaokroži zadnje dejanje, kar pomeni, da se posamezni segmenti dramaturško prepričljivo nadgrajujejo. Z opazovalčevega gledišča različni deli delujejo nejasno do konca, v katerem se združijo vsi pomeni, kar vzdržuje napetost skozi celotno predstavo. Plesalka svoje telo umešča v soj projektorja in na ta način svoje telo objektivizira, njena senca pa prevlada nad bitjem samim. Predstavo sklene popolnoma statično, kot objekt. Gibalno prepleta elemente joge in sodobno-plesne principe, ki se razvijejo v napol pornografske situacije. Nekateri, na videz neugodni, utrudljivi premiki posredujejo negativen odnos do teme, drugi pa sicer s ponavljanjem dosežejo ironični učinek, a na koncu obvisijo v zraku. Zdi se, kot da ustvarjalka stalno vstopa in izstopa iz prostora objekta v prostor subjekta; s tem mislim predvsem na obrazne komentarje predstavljenih situacij, ko se provokativno spogleduje z občinstvom. V teh trenutkih, v ''prehodih med scenami'', najbolj vzpostavlja stik s publiko in jo upošteva bodisi kot tarčo kritike, bodisi kot tiste, ki kritizirajo. Občinstvo je lahko tudi povod za gibanje v vlogi aktivnega gledalca, kot smo videli na začetku, kar daje občutek vpletenosti in sodelovanja. Te trenutke razumem kot komentar na dogajanje, a ostanejo nekje vmes med ustvarjalkinim in predstavljenim jazom. Nejasen prehod med tema jazoma pa bega, kar je po eni strani zelo zanimivo, po drugi pa relativizira ustvarjalkin odnos do predstavljenega. Plesalkino stališče do obravnavane teme se jasno izraža v objektivizaciji njena telesa, vendar dobimo občutek, da ne gre zgolj za popolno prezentacijo. Ali je njen odnos do ženskega telesa kot objekta vedno negativen, ali včasih v njej vzbudi občutke ugodja in ali celo obenem čuti oboje hkrati in nič od tega? Problem nastane med materialnim in duhovnim, med konceptom in živim telesom, ter med telesom kot objektom in telesom kot bitjem. Odnos drugih do ženskega in ženske do svojega telesa je večplasten, celo kaotičen, arbitraren, razpršen. Pogled ustvarjalke je pogled žrtve, hkrati naiven in moralističen, čeprav so meje med prezentacijo in stvarnostjo zabrisane. Kot subjektivni gledalec si želim videti še bolj kompleksno zasnovo in razbijanje ustaljenih resnic, tudi te, da je v sodobnem svetu žensko telo objektivizirano. Kljub vsemu, humornost predstave, odrska prezenca in ostali elementi, delajo predstavo homogeno in zanimivo, da jo je veselje pogledati. Le kje na svetu lahko najdeš tak glasbeni komad?! Najbolj živ vtis pustijo gibi, v katerih zaznamo transformacijo realnega (preoblikovane poze) in realno samo (napor pri nekaterih dejanjih).
(Jasna Zavodnik: Moje breskvice, prvi festival plesnih perspektiv Ukrep, petek 9. maj, PTL - festivalska delavnica kritiškega pisanja)

Gostovanja

Premiera: Junij 2006, Melkweg Theater, Amsterdam, Nizozemska
Oktober 2006, MASDANZA, Maspalomas, Kanarski otoki
Februar 2007, GIBANICA, Ljubljana
Maj 2007, PLATFORMA mladih ustvarjalcev, Maribor
Maj 2008, Festival Ukrep, Plesni teater Ljubljana, Ljubljana